Stranski učinek analitičnih časopisnih prispevkov o aktualnih vprašanjih varstva človekovih pravic, etike javne besede in zavzemanja za neodvisnost sodstva, demo-kracijo in pravno državo je bil ta, da sem bila prepoznavna tudi na robu slovenskega političnega dogajanja. Občasno, zlasti v liberalnem obdobju vlade Staneta Kavčiča na prelomu sedemdesetih let, pa tudi med razpadanjem Jugoslavije in nastankom alternativnih gibanj v drugi polovici osemdesetih let in takoj po osamosvojitvi Slovenije, sem publicistično dejavnost dopolnila s transparentnim javnim prostovoljnim angažmajem. Izid tega, kar sem štela za odgovornost publicistke v prelomnih obdobjih življenja družbe, so bila štiri leta članstva v centralnem komiteju ZKS – med leti 1968 in 1972, kjer sem imela večkrat priložnost voditi tanko manjšino, ali pa sem bila edina, ki sem nasprotovala večinskim sklepom, če so bili zoper moja prepričanja o nujnosti demokratizacije in modernizacije tedanje slovenske družbe ("cestna afera", "afera 25 poslancev", itd.). Po zaostritvi političnih razmer po vsejugo-slovanskem obračunu z liberalizmom, ko sem bila izločena iz političnega dogajanja, precejšnje omejitve pa sem imela tudi pri pisanju, sem se angažirala v Društvu novinarjev.

Zlasti kot predsednica Častnega razsodišča med letoma 1984 in 1986 sem prispevala delež h kodeksu novinarske poklicne etike oziroma etike javne besede. Stranski učinek dela je bila od novinarskih kolegov predlagana kandidatura na (posrednih) slovenskih predsedniških volitvah leta 1988. Od politične oblasti nadzorovani potek volitev je vzbudil veliko pozornost javnosti - podobno kot predsedniška kandidatura Igorja Bavčarja malo pozneje – in tako je kandidatura posredno prispevala k temu, da se je kmalu nato pod javnim pritiskom odprla pot k prvim neposrednim volitvam v tedanji Jugoslaviji, na katerih je bil izvoljen Janez Drnovšek.