V enem od najresnejših terorističnih napadov doslej, ki je potekal na desetih izbranih krajih v indijskem finančnem središču Mumbaj, so bili v noči 26. novembra prizadeti tudi člani delegacije evropskega parlamentarnega odbora za mednarodno trgovino, ki so stanovali v hotelu Tadž Mahal.

Nekaj članov delegacije je bilo med začetkom napada na večerji v restavraciji zunaj hotela Tadž Mahal, kar je bila zanje srečna okoliščina, čeprav so ostali brez vsega in le v večernih oblekah, ko se je v njihovem hotelu začelo streljanje. Manj srečni del delegacije, ki je ostal v hotelu, pa se je reševal z begom pred oboroženimi napadalci.

Nepričakovano in nenamerno se je evakuacija parlamentarcev in tehničnega osebja delegacije iz Mumbaja pokazala kot test trdnosti Evropske unije in njenega instituta državljanstva. V nekoordiniranem in razdrobljenem ravnanju držav članic bi lahko dobili dokaz, zakaj EU potrebuje »ustavno« pogodbo, ki bi države članice v resnici povezala v celoto zlasti tedaj, ko je treba zaščititi državljane zunaj svojih meja.

Pričakovanje zbeganih evropskih parlamentarcev, da bo EU poskrbela za vse člane delegacije, ker so bili pač na evropski misiji, se je pokazalo za utvaro. Ko so namreč začeli iskati pomoč na bližnjih konzulatih evropskih držav, da bi jim eden ali drugi preskrbel nadomestne potne liste, laissez-passer listine oziroma diplomatske potne liste, se je pokazalo, kako nezanesljive so garancije evropskega državljanstva. Brez potnih listin parlamentarci niso mogli odleteti domov z letali na rednih linijah.

Nemški konzul iz Bombaja je bil pripravljen urediti le položaj nemških državljanov. Vse, ki so bili zvečer v restavraciji, je ob zori neprespane noči španski konzul  prepeljal v sprejemnico nekega hotela,  pomoč pa sta ponudila tudi konzula Velike Britanije in Madžarske. Nekaj ur pozneje so člani delegacije dobili povabilo, naj se zberejo v rezidenci francoskega konzula. Delegacija se je tam prvič sešla, saj so se ji priključili tudi tisti, ki so ušli iz hotela Tadž Mahal in so preživeli vso noč na ulicah. V četrtek zvečer so se vsi lahko preselili v rezidenco indijskega poslovneža, ki jim je dal hrano, nekaj nujne obleke in prenočišče.

Glede tega, kako bodo lahko zapustili Indijo, je ves čas vladala popolna zmeda. Sprva so vsi menili, da je najbolje, da se delegacija drži skupaj in se skupaj vrne domov, ko je francoski uradnik sporočil, da bodo vsem preskrbeli listine laisser passer  in izhodne vizume indijskih oblasti. Spričo te obljube noben član delegacije, ki bi sicer lahko za potne liste zaprosil konzulat svoje države, ni zapustil skupine. A francoska vlada obljube ni izpolnila in 24 ur pozneje so bili še vedno vsi brez listin. Celo članici delegacije, ki je imela dvojno francosko-nemško državljanstvo, niso dali francoskega potnega lista, rekoč, da je v Indijo vstopila z nemškim potnim listom.

Ko se je pokazalo, da Francija kot predsedujoča EU ne bo zagotovila listin, s katerimi bi parlamentarci zapustili državo v skupini, je vsak poskušal po svoje. V nekaj urah so imeli v rokah zelo različne dokumente: nekateri so dobili nove veljavne listine, drugi le začasne, nekateri laissez-passer z indijskim izhodnim vizumom ali pa brez njega. Absurdno je zvenelo, ko je nemški konzul dvojni državljanki dejal, da bi morala izgubo svojega dokumenta »sporočiti v pisni obliki« in da bi morala iti osebno na policijo, če bi hotela dobiti indijski izhodni vizum. Upoštevajoč, da so ljudje ostali brez računalnikov in vsega drugega, in so se boji v hotelih nadaljevali, je bila zahteva po pisni vlogi v resnici »kafkajanska«.

EU se v tej v krizni situaciji ni najbolje odrezala. Razpadla je na države članice oziroma na državne birokratske sloge, katere gojijo. Upoštevajoč, da smo vsi državljani svojih držav, vendar pa tudi  Evropske unije, se je zato upravičeno postavilo vprašanje, koliko je vredno evropsko državljanstvo. Kdo pomaga državljanom EU v sili, če na kraju spopadov njihove države nimajo konzularnih predstavništev?

Pri evakuaciji nista  motila zgolj neučinkovitost in birokratičnost postopka, temveč odnos uradnikov, ki so predstavniki držav članic EU v tujini, do ljudi, ki so se brez svoje krivde znašli v stiski.  Obravnavali so jih v najboljšem primeru zaščitniško kot otroke; nihče ni dajal informacij, nihče nikogar ni nič vprašal, nobenih racionalnih razlag ni bilo. To je močno povečalo napetost med ljudmi, ki so bili že tako ali tako pod močnim stresom, ko so ostali brez vsega.

Bila je zelo pomembna izkušnja iz prve roke. Če se je to lahko zgodilo članom parlamenta, kakšno naj bi organizirano skupno evropsko rešitev naj bi pričakovali drugi državljani? Španski oziroma katalonski liberalni poslanec Ignasi Guardans, ki je vodil delegacijo v Mumbaju, je zato trdno odločen, da bo naredil vse, da bi pojmu državljanstva EU dodali vsebino in državljane v nepredvidljivih položajih učinkovito zaščitili.